Pozvačin

Na vzhodnem Štajerskem in še zlasti v Prekmurju so poznali posebno institucijo ženitovanjskih vabovcev, ki so jih imenovali pozvačini, zvači, vabovčini, pozoviči, povabiči itn. Na ženitovanje sta navadno vabila dva pozvačina; morala sta biti dobra govornika in šaljivca ter sta bila značilno blečena oz. našemljena. Lik pozvačina predstavlja značilno masko, ki nastopa zunaj pustnega časa. Obleka pozvačina je bila sešita iz številnih raznobarvnih trakov in otiračev (platnenih tkanih brisač).

Mestni čuvaj

Mestni čuvaj ali stražnik je bil ena od pomembnih osebnosti avtonomne mestne uprave do 18. stoletja. Opravljal je naloge nočnega čuvaja, stražarja mestnih vrat in podobno. Zanj značilno orožje je bila sulica ali helebarda.

Bencinska črpalka

Nepogrešljiva sestavina sodobne avtomobilske kulture ima tudi na Slovenskem svojo dediščino. Prve črpalke so poganjali ročno. Seveda so se pojavile šele tedaj, ko je bil avtomobilski promet razmeroma dobro razvit. Leta 1909 je bilo na Slovenskem 19 avtomobilov, 1929 pa že 1179. Leta 1904 si je baron Friderik Born pridobil dovoljenje za avtobusno progo Kranj-Tržič, 1909 je bil ustanovljen avtomobilski klub Kranjske, 1911 se je pojavil prvi taksist. Bencin je izdelovala rafinerija nafte v Dravogradu.

Urška in povodni mož

Janez Vajkard Valvasor povzema v Slavi vojvodine Kranjske poročilo, da je prvo nedeljo julija 1547 v Ljubljani povodni mož ugrabil s plesa na Starem trgu mestno razuzdanko Urško Šeferjevo in planil z njo v Ljubljanico, kjer je tudi čolnarji niso več našli. Zgodbo je upesnil France Prešeren.

Coprnica nad Cerkniškim jezerom

V slovenskem ljudskem verovanju je bila stoletja zasidrana tudi vera v coprnice, to je bitja z nadnaravnimi močmi; ponoči naj bi letala po zraku, med drugim na metlah. Eno od zbirališč naj bi bila Slivnica (nad Cerkniškim jezerom), kjer se kuha huda ura. Zgodbe o coprnicah je povzel Janez Vajkard Valvasor in tudi narisal po zraku leteče coprnice.

Bloški smučarji

Na Bloški planoti in v Vidovskih hribih so do začetka 2. sv. Vojne pri vsakdanjih in prazničnih opravilih v zimskem času uporabljali smuči. Bloške smuči so eno najstarejših prevoznih sredstev na Slovenskem, bloška smučarska kultura pa ena najstarejših zimskih kultur v Evropi, ki pa ni povezana z razvojem sodobnega športnega in turističnega smučanja. Raziskovalci menijo, da sodijo bloške smuči k staroslovanski dediščini in da so avtohton pojav.

Postavljanje dvojnega kozolca

Dvojni kozolec ali toplar je naprava za sušenje in shranjevanje žita, detelje, fižola in sena. Toda toplar je slovenska posebnost in daje nekaterim slovenskim krajem posebno podobo. Pogosto lepo okrašen, kaže čudovito sožitje tesarskega oblikovanja in funkcionalnosti.

Hudič pase polhe

Motiv je bil prvič upodobljen v Valvasorejvi Slavi vojvodine Kranjske (1689). Valvasor je ob polhu zelo natančno opisal tudi značilnosti njegovega vedenja in načine polšjega lova. Polhe so v naših krajih lovili za prehrano, za pridobivanje masti, kožice pa so strojili in jih prodajali za krzno. Pred stoletji so veliko polšjih kožic tudi izvozili (npr. prek Amsterdama v Indijo). Valvasor pravi:«…goni jih vrag na pašo …Ostane torej sum, ki še ni ugasnil, da dobe stari polhi ušesno zarezo ne od ugriza, temveč na nadnaraven način. Vrag baje le tiste zaznamuje, ki jih je kdaj na pašo gnal, če je kaj dati na pripovedovanje kmetov. So li vraga ali polhe sami vprašali, ne morem vedeti …Po večini pravijo, da so od staršev slišali, da se je treba vraga, ki polhe goni, izogniti, če tretjič močno zapiska…«

Prvi avtomobil v Ljubljani

Leta 1898 se je v Ljubljani pojavil prvi avtomobil, dvosedežni Comfortable iz tovarne Benz. Zmogel je 1,87 kW in v hitrejši predstavi 12 km/h. vozil ga je baron Anton Codelli. To je bil prvi avtomobil v Sloveniji in v tem delu Evrope vse do konca Balkanskega polotoka.

Rudniški škrat »perkmandelc« kaže rudarju živo srebro

O odkritju živega srebra v Idriji (1490) govorijo tudi pripovedi v ljudskem izročilu. Ena od teh pravi, da je čisto, samorodno živo srebro po naključju našel kmet, ki je k studencu pristavil škaf, da bi se mu ne razsušil. Ko je prišel po škaf, je na njegovem dnu našel tekočo, svetlo in težko kovinsko snov, ki je ni poznal. Zato jo je odnesel k zlatarju v Škofjo Loko. Zlatar pa je o najdbi obvestil podjetnega Korošca, ki je začel pridobivati na kraju najdbe to samorodno kovino… Vera v rudniške škrate je bila med rudarji zelo razširjena. Še zlasti je prav prišla starim rudarjem, ki so vsakemu novincu v rudniku naročili, da mora prinesti žganje (»geruž«), ga postaviti na določeno mesto v jašku, zato da ga bo dobil škrat. Ko so rudarji končali »šiht«, so mladi odšli domov, starejši pa so prineseno žganje popili.

Peter Klepec

Suhljatemu junaku iz Osilnice ob Kolpi je po ljudski pripovedi Bog podaril izredno moč, da je lahko izruval drevo in premagal Turke. Z izruvanim drevesom je pregnal vso turško vojsko, kralj pa mu je v zahvalo podelil pravico do lova in ga oprostil davkov. Zgodba je v marsičem podobna povesi o Martinu Krpanu.

Kroparski kovač

V Kropi se je že v 14. stoletju razvilo fužinarstvo in ob njem kovaštvo, predvsem kovanje žebljev, ki so jih sčasoma veliko prodajali v tujino. V kovačijah ali vigenjcih so delali moški, ženske in otroci. Plavži in fužine so zaradi izčrpanosti rudišč propadli, kroparski in kamnogoriški kovači pa so se 1894 združili v Prvo zadrugo za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa. Vsi člani zadruge (moški in ženske) so bili hkrati tudi delavci v zadrugi.

Škrat ali palček

Lik škrata je precej razširjen v slovenskih pravljicah in bajkah. Škratje so najpogosteje povezani s podzemljem, rudnim in drugim bogastvom, z vodnjaki in studenci. Ljudsko izročilo razlikuje dobre in hudobne škrate. Svojevrstna oblika tega verovanja so sodobni dekorativni škrati po naših vrtovih, ki pa so večinoma sumljive umetniške vrednosti.

Solinar in solinarka

Grabljenje soli na kup ali žetev soli s strgalom (»garero«) v kristalizacijskem bazenu je bilo opravilo solinarjev in solinark, potem ko so s pretakanjem morske vode v različne izparevalne bazene dosegli njeno primerno zgostitev.

Idrijski Merkur

Mesto Idrija ima v grbu podobo Merkurja, ki je rimski bog trgovanja pa tudi glasnik bogov. Idrijski grb z Merkurjem se pojavlja že v 2.polovici 17. stoletja. Merkur v grbu opozarja na idrijsko živo srebro, ki so ga odkrili 1490 in zaradi katerega se je Idrija razvila v zelo pomembno rudarsko središče. Srednjeveški alkimisti so namreč živo srebro (latinsko mercurium) označevali s simbolom planeta Merkurja.

Kolar

Kolarstvo je bilo nekdaj razvita obrt na Slovenskem. Kolarji so izdelovali trpežne vozove za prevozništvo ali furmanstvo, ki je bilo pomembna kmečka gospodarska dejavnost od 15. stoletja do uveljavitve železnic 2.polovici 19. stoletja. Poleg tega so kolarji izdelovali vozove in sani za vsakdanje potrebe kmetij pa tudi zapravljivčke in kočije; ob pojavi avtomobilizma so izdelovali lesena kolesa in karoserije.

Mlada Breda

Poleg pesmi o Desetnici, Lepi Vidi, Zariki in Sončnici ter Mladi Zori je pesem o Mladi Bredi ena najlepših slovenskih ljudskih epskih balad. Zgodbe v teh baladah zajemajo motive iz vsakdanjega življenja v fevdalnem obdobju. Mlada Breda pripoveduje o hudobni tašči, ki je svojemu sinu umorila že sedem nevest in podobno usodo nameni še osmi-mladi Bredi.

Klekljarica

Izdelovanje klekljanih čipk se je v slovenske kraje razširilo iz zahodne Evrope. Najbolj množično so se klekljanja oprijele ženske v Idriji, od tod se je klekljarsko znanje širilo v bližnje in daljne kraje (Žiri, Železniki, Cerkno). V Idriji je naša najstarejša čipkarska šola, ki deluje neprekinjeno od ustanovitve l. 1876.

Čebelnjak s panjskimi končnicami

Od sredine 18. stoletja in nato še vse 19. stoletje so bile na Slovenskem razširjene poslikane panjske končnice, tj. čelne strani čebeljih panjev. Motivika na poslikanih panjskih končnicah razgrinja razmišljanje, verovanje, pa tudi zabavo in družbeno kritiko kmečkega človeka. Pojavljajo se upodobitve Marije, svetopisemskih prizorov in raznih legend, prikazi pravljičnih in pripovednih motivov (Kralj Matjaž, Pegam in Lambergar), zabavljivi prizori na račun žensk, krojačev, lovcev in drugi.

Pegam in Lambergar

Dvoboj Pegama in Lambergerja opeva zelo stara slovenska junaška pesem, ki so jo peli ob njej tudi plesali. Njen prvotni motiv je bajični in govori o boju med svetlim in temnim junakom. Na sedanjo obliko pesmi so vplivali boji Celjskih grofov sredi 15. stoletja. (Pegam je popačena oznaka za Čeha, Lambergi so bili ugledna kranjska plemiška rodbina.)

Koledniki z voščenjakom v Ljubljani

Valvasor nam je v besedi in sliki ohranil zanimivo pričevanje o kolednikih, ki so od Miklavža pa do svečnice hodili po Ljubljani in drugih krajih ter s petjem od hiše do hiše nabirali darove. Z njimi so si nakupili voska, naredili tanke spletene sveče in jih s številnim okrasjem vred pritrdili na vrh droga. Tega so nosili s seboj in ga svečnico odnesli v cerkev k blagoslovu.

Martin Krpan

Fran Levstik je za ljudskega junaka v svoji povesti nabral motive in drobce iz številnih pripovedi in zgodb, ki so opisovale krepkega junaka in dogodivščine tihotapcev, tovornikov. Seveda pa je podobo junaka zaostril v skladu s svojimi nazori in ga razvil v simbol preprostega slovenskega človeka.

Trnovska solatarica

Zalaganje mesta z zelenjavo je še sedaj domena številnih vrtnaric in kmetic iz ljubljanskega obmestja. Nekoč so bile najbolj značilne prodajalke solate in druge sveže zelenjave Trnovčanke in Krakovčanke, ki so pridelke iz svojih vrtov vozile na trg z ročnimi vozički. Takšne vozičke so uporabljale tudi perice in Bizovika in okolice, ki so hodile v mesto po perilo, ga doma na potoku oprale, posušile in ga nato spet vračale strankam v mestu.

Makalonca

Pravljica z mednarodnim motivom o Makalonci je pisatelj Fran Saleški Finžgar slišal v rani mladosti med čredniki in pastirji v planinah in jo 1944 zapisal. Motiv najdemo med arabskimi pravljicami Tisoč in ene noči, celo na Kitajskem; sredi 15. stoletja naj bi ga ljudsko pripovedovanje zaneslo v Italijo in francosko Provanso, od tod pa tudi v natisnjeni obliki po vsej Evropi.

Babji mlin

Star, duhovit motiv pomladitvenega mlina, ki ga poznamo s panjskih končnic, so pogosto »gledališko« uprizarjali v pustnih sprevodih, zlasti ponekod na Dolenjskem. Mlin deluje po načelu: stare babe noter, mlade ven. Tudi pri tej obliki pustne zabave so imeli glavno besedo fantje, združeni v fantovski druščini ali skupnosti. Babji mlin je izrazita šega prehoda in družbeni dogodek v procesu odraščanja.

Boji čolnarjev na Ljubljanici

Že Valvasor poroča o priljubljeni tekmovalni igri med čolnarji na Ljubljanici. V suvanju z drogovi sta se pomerila po dva tekmovalca; stala sta na koncu čolna. Zmagovalec je bil tisi, ki je vse svoje nasprotnike po vrsti porinil v vodo, jih izločil iz tekmovanja in si tako prislužil nagrado: sod vina vipavca in gnjat. Podobne igre poznajo skoraj v vseh srednjeveških mestih, ki stojijo ob vodi, igrali pa so jo tudi v beneških kanalih

Lucija s Ptujskega polja

Zdaj so lucije znane zlasti v pustnih sprevodih in pri sodobnih folklorističnih prireditvah, prvotno pa so bile to skupina deklic v svetlih ogrinjalih in s kartonskimi kronami na glavah. Na lucijino (13.12.) so hodile od hiše do hiše in pele pesmi.

Tržaška krušarica

Prebivalke iz okolice Trsta, zlasti še iz Škednja, pa tudi iz bolj oddaljenih kraških in istrskih vasi, so vsak dan pekle kruh in raznovrstno krušno pecivo ter ga nosile na prodaj v Trst. Nosile so ga v jerbasih ali plenirjih na glavi, nekatere so ga tovorile z osli. Peka kruha za Trst je bila pomemben vir zaslužka že v 17. stoletju, pa tudi po 1. svetovni vojni.

Cerkljanski lavfarji

Pustne šeme na Cerkljanskem, imenovane lauvarji, nosijo rezljane ali poslikane lesene maske ter značilna oblačila iz naravnih gradiv. Nastopajo stalni tipi: pust (obleka, pišita z mahom), ta tirjest (obleka, pošita z lanenim tirjem), lamant (senene vile in kožuh), ta bršlanast (obleka, pošita z bršljanovimi listi), gospod in gospa, ta star, ta stara, ta kožuhast(kožuh iz kož), ta loparjest, ta ličnat (pastirsko ogrinjalo iz ličja), ta smrikav (obleka iz smrečja) in drugi. Vsako leto se zberejo na Glavnem trgu v Cerknem, uprizorijo obsodbo pusta in ga pokončajo z batom.

Tivolski ribnik

Še po 2. svetovni vojni je bil v ljubljanskem mestnem parku Tivoliju urejen ribnik, kjer si je bilo mogoče izposoditi čoln, ob čolnarni pa obiskati odlično slaščičarno. V ribniku so bile ribe, race in labodi. Prvi znani ribnik je bil v Tivoliju že 1703, sedanji ribnik pa je mestna občina zgradila 1880. meščani so mu rekli »bajer«, v zimskem času pa se je spremenil v množično drsališče.

Zavetnika trte, vinogradnikov in vinarjev

Slovenski vinogradniki in vinarji imajo kar dva zavetnika, ki sta povezana s trto in vinom. Prvi je sv. Urban (25.5), ki ima svoj god v času cvetenja trte, drugi pa je sv. Martin (11.11.), ki goduje takrat, ko naj bi se mošt spreminjal v vino. Martinovo je tudi eden pomembnejših jesenskih praznikov, po nekod ga imenujejo tudi »jesenski pust«.

Osmica na Tržaškem krasu

Veja bršljana (fraska) je naravni smerokaz do domačije, kjer lahko osem dni v letu točijo lastno vino. V slovenske kraje se je razširila po tem, ko jo je uvedel že Karel Veliki. Pomembna je zato, ker s tem vinogradniki vsako leto pred trgatvijo porabijo staro zalogo vina in lahko pripravijo vinsko posodje za novo vino.

Dobra vila

Pogosta oseba v slovenskih pravljicah in bajkah je dobra vila. Zanjo so značilne dobrota in pripravljenost, pomagati nesrečnim (lačnim, revnim) ter seveda neizmerna lepota. V ljudskem verovanju ima čarobno moč in posebno sposobnost, pogosto opravlja svoja dejanja s čudežno paličico. Poleg dobrih vil poznamo v slovenski duhovni dediščini tudi grde ali hudobne vile, ki so včasih prispodoba zla in nesreče.

Začetki turizma v Portorožu

V Portorožu (prvič omenjen leta 1251 kot portus sanctae Mariae de Rosa, glavna dejavnost je bilo solinarstvo) so začeli benediktinci zdraviti s slanico in solinskim blatom v 13. stoletju. Pravi turizem se je začel, ko so 1830 zgradili vilo Vesna in pred njo prvo kopališče na slovenski obali; 1894 je bila zgrajena zdraviliška stavba. Leta 1902 je skozi Portorož stekla železniška proga Trst-Poreč. Med 1908 in 1912 so zgradili velik hotel Palace, ki je bil eden najbolj luksuznih na vzhodnem Jadranu.

Zeleni Jurij v Beli krajini

Praznovanje jurjevega je bilo povezano s posebnimi obredi, ki so se kot turistična zanimivost ohranili v Beli krajini(Črnomelj, Vinica), in sicer kot »gledališče zgodovine«. Fantje in dekleta so na zadnjo aprilsko nedeljo vodili v sprevodu v zelenje odetega Jurija in nosili okrašen mlaj. Dekleta so v Črnomlju z mlaja pobrale vse okrasje, Zelenega Jurija pa so odpeljali do mostu in ga vrgli v vodo-seveda le njegovo zeleno preobleko. Ta najstarejši način jurjevanja že ob koncu 19. stoletja v Beli krajini ni bil več znan, po 1. svetovni vojni in tik pred začetkom druge pa so ga posamezniki ponovno oživili, vendar s številnimi novostmi in predvsem s »scenarijem«, kar je bilo zaradi pretrgane navezanosti pojava popolnoma razumljivo.

Ljubljanske cvetnonedeljske butarice

Med vsemi slovenskimi butaricami so ljubljanske najmlajše. Šele po koncu 1. svetovne vojne so prebivalci vasi iz okolice Ljubljane (zlasti iz Zadvora, Sostrega in Bizovika) začeli izdelovati cvetnonedeljske butarice iz pobarvanega smrekovega oblanja in zelenja. Prodajali so jih meščanom na tržnicah in na posebnih prodajnih mestih. Pogosto so oblanje pobarvali v barvah slovenske zastave. Ta dopolnilna domača obrt je še ohranjena.

Dunajski kostanjar

Sezonska peka in kostanja na Dunaju je bilo opravilo zlasti prebivalcev Ribniške doline in Kočevskega. Razvilo se je v pravo obrtno dejavnost, ki je dajala in še daje Dunaju svojevrsten mik v jesenskem in zimskem času. Slovenski kostanjarji so bili zaradi stalnega stika z Dunajčani prava posebnost avstrijske (in nekdaj tudi naše) prestolnice ter meščani zelo priljubljeni. Kostanj so večinoma kupovali pri italijanskih trgovcih.

Zlatorog

Pravljica o Zlatorogu je umetna, vendar pa je nastala po nekaterih ljudskih pripovednih motivih. Podlaga zanjo so zgodbe o lovu v visokogorju, s katerim so se ukvarjali, seveda naskrivaj, predvsem Trentarji.

Slovenska filharmonija

Leta 1701 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo združenje na Slovenskem (Academija philharmonicorum); 1794 so ustanovili Filharmonično družbo, ki je delovala do 1919. slovenski glasbeniki pa zlasti po 1860 v njej niso mogli uveljavljati svojih narodnoprebudnih prizadevanj, zato so 1872 ustanovili v Ljubljani Glasbeno matico. V okviru te je 1919 začela delovati Filharmonična družba, ki se je 1935 preimenovala v Ljubljansko filharmonijo in 1948 v Slovensko filharmonijo.

Kekec

Priljubljenega mladinskega junaka je Josip Vandot (1884-1944) prevzel v svoje povesti od gorenjskih ljudskih pripovedovalcev. Razvil ga je v iznajdljivega, pogumnega in radoživega fantiča, ki je kos vsem nevarnostim v gorskem svetu, poseljenem s pravljičnimi osebami (Bedanec, Pehta, Kosobrin). Kekec je zaživel tudi v nekaj slovenskih filmih.

Slovenska filharmonija

Leta 1701 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo združenje na Slovenskem (Academija philharmonicorum); 1794 so ustanovili Filharmonično družbo, ki je delovala do 1919. slovenski glasbeniki pa zlasti po 1860 v njej niso mogli uveljavljati svojih narodnoprebudnih prizadevanj, zato so 1872 ustanovili v Ljubljani Glasbeno matico. V okviru te je 1919 začela delovati Filharmonična družba, ki se je 1935 preimenovala v Ljubljansko filharmonijo in 1948 v Slovensko filharmonijo.

Kekec

Priljubljenega mladinskega junaka je Josip Vandot (1884-1944) prevzel v svoje povesti od gorenjskih ljudskih pripovedovalcev. Razvil ga je v iznajdljivega, pogumnega in radoživega fantiča, ki je kos vsem nevarnostim v gorskem svetu, poseljenem s pravljičnimi osebami (Bedanec, Pehta, Kosobrin). Kekec je zaživel tudi v nekaj slovenskih filmih.

Ustoličevanje na knežjem kamnu

Obred ustoličevanja novega koroškega vojvode (do 1414) kakršnega drugod v takratni Evropi niso poznali je izviral iz družbene in pravne ureditve v Karantaniji, najstarejši državni tvorbi alpskih Slovanov. Pomembno vlogo so imeli kosezi. Oblika in vsebina ustoličevanja sta se spreminjali ter prevzemali nove, tuje sestavine. Po opisu (najbrž iz 11.stoletja) so vojvodo preoblekli v kmečko obleko (da je bil »enak« kosezom), ga posadili na kobilo in trikrat peljali okoli kamna; ljudstvo je pri tem pelo slovensko pesem o deželnem knezu po volji ljudstva.

Korant

Med najbolj znanimi slovenskimi pustnimi liki so koranti, ki so se doslej ohranili na Ptujskem polju, še zlasti v Markovcih in Zabovcih. V dolgih stoletjih zgodovinskega z razvoja se je korantova podoba seveda spreminjala. Sedanja se navezuje na nekatere opise, ki ga predstavljajo kot pustni lik v ovčjem kožuhu in s kapo iz zajčje kože, ta pa se spredaj končuje v maski z dolgim nosom in jezikom iz usnja. Kapo krasita rogova in pisani trakovi, ob straneh pa puranove perutnice (ali perutnice kake ujede). Za pasom ima več kravjih zvoncev s katerimi z nenehnim poskakovanjem glasno pozvanja, v rokah nosi kij z ježevo kožo. Korantova maska je danes postala izrazit stereotip, pogosto se ta dediščina nestrokovno izrablja v turistične in podobne namene.

Prestar

Pri izbiranju osebe za lik škisa smo se odločili za Prestarja, ki ga je upodobil slovenski baročni slikar Fortunant Bergant (1721-1769). Znamenita slika prodajalca prest, ki jo nekateri razlagajo tudi kot personifikacijo okusa, je do konca 2. svetovne vojne visela v Narodni galeriji, skupaj z drugim znamenitim Bergantovim portretom prodajalca ptičev ali Ptičarjem, potem pa sta izginili.